Hrvaška pevka Severina je nedavno doživela neprijetno presenečenje pri poskusu vstopa v Srbijo. Oblasti so jo več ur zasliševale, pregledovale vozilo, dotikali so se tudi njenih izjav, povezanih s Srbijo.
Srbija po mnenju mnogih ni ravno vzoren primer demokratične družbe, še posebej ne pod diktatom Aleksandra Vučića. Res pa je, da so mnenja različna, ampak tega smo seveda že vajeni, sploh na Balkanu, kjer je mnenj pogosto cel več, kot je ljudi.
Kakor koli, Severina pravi, da v Srbijo ne misli več vstopiti »dokler je diktator na oblasti.« In s čim so si to zaslužili? Pri prehodu meje so pevko ustavili, natančno pregledali vozilo in prtljago ter jo več ur zadrževali in zasliševali. Po njenih besedah, tako poroča hrvaški časnik Jutarnji list, naj bi jo spraševali tudi glede različnih političnih tem, tudi glede njenih objav na družbenih omrežjih, ko je objavila fotko s protestov proti pridobivanju litija v Srbiji. Seveda ni šlo mimo Srebrenice in podobnih polpreteklih tragedij in zgodb, ki še vedno znajo povzročati napetost v tem delu sveta. “Obravnavali so nas kot kriminalce. Da so iskali orožje. Jaz in orožje – seveda. Med zaslišanjem so me začeli spraševati, kaj si mislim o Srebrenici, operaciji Nevihta, zakaj sem podprla demonstracije proti rudarjenju litija in pri tem napisala, da je to Srbija, ki jo ljubim. Dotaknili so se tudi Jasenovca, prišli pa so tudi do Tuđmana,« je za Jutarnji list pojasnila Severina.
Srbski medij Blic pa navaja neimenovane vire, ki dogajanje pojasnjujejo kot nekaj običajnega, kar srbska policija izvaja tudi pri vseh drugih, za katere srbski državni organi ocenijo, da so dajali sporne izjave v medijih. Silno ljubezen med sosednjima državama pa je le dan za tem okrepila še srbska aretacija domnevnega hrvaškega »vohuna«.
Severinino izjavo objavljamo v celoti:
Res je, da sem imela bližnje srečanje z organi reda in miru na hrvaško-srbski meji s srbske strani. V nedeljo okrog 19.45 sem z menedžerjem prispela na mejni prehod Bajakovo na srbski strani. Morala bi peti na zabavi za 18. rojstni dan. Vendar usoda ni hotela tako.
Ob pregledu dokumentov nas je mejni policist prosil, da se postavimo stran. Moj srbski odvetnik je takoj poklical mejno policijo, a neuspešno. Nekaj ur smo bili ob strani, sedeli smo v avtu. Potem sem šla do stavbe mejne policije iskati stranišče, na poti pa so mi povedali, da “čakajo inšpektorji republiškega notranjega ministrstva, ki prihajajo iz Beograda”, ugotovila sem, da postaja “hudo”.
Ko so prispeli okoli 22.15, so najprej 45 minut zelo podrobno premetavali naše vozilo in naše stvari, kot zadnji mali tihotapci. Na primer, iskali so orožje. Jaz in orožje – vsekakor. Vprašali so me, kam grem in ali imam delovno dovoljenje za nastop, nato pa so me odpeljali na razgovor v policijo. V avtu niso našli nič spornega, seveda.
Med zaslišanjem so me začeli spraševati, kaj si mislim o Srebrenici, Oluji, zakaj sem podprla demonstracije proti rudarjenju litija in pisala, da je to Srbija, ki jo ljubim. Dotaknili so se tudi Jasenovca, prišli pa so tudi do Tuđmana. Ali moram reči, da mi je policist, star 30 let, ves čas poskušal razložiti, da samo opravlja svoje delo, ker sem javna osebnost in imam družbeni vpliv, tako da … Rekla sem mu, da samo glej ta vpliv, ko jutri objavim vse, kar me je spraševal. Eden je med zaslišanjem kar odhajal ven, saj mu je nekdo prisluškoval po telefonu in mu verjetno dajal nadaljnja navodila, zato se je vračal z novimi in novimi vprašanji. Vprašanja, na katera običajno odgovarjajo zgodovinarji.
Ko so me spraševali o Srebrenici, mi je policist rekel, da mora poguglati, kar sem rekla, ko se je peljal proti meji, zato sem mu naročila, ko me je že poguglal, da pogugla izjave Milorada Dodika iz leta 2004 v oddaji Senada Hadžifejzovića, ko je rekel “Vem, kaj se je zgodilo v Srebrenici, to je bil genocid”. »Imaš na YouTubu,« sem ga nežno poskušala poučiti. Rekla sem mu, ko je že googlal, naj pogugla tudi Vučića, ki je nekoč hujskal Srbe v Glini in jim razlagal, da je to Srbija. Vprašala sem organe pregona, zakaj niso nedavno aretirali nemškega kanclerja Olafa Scholza, ko je prišel k njim na obisk, saj je Nemčija v Združenih narodih glasovala za resolucijo o Srebrenici?
Povedala sem mu, da je bil predsednik Miloševićev minister za informiranje, tako da jih očitno ni dobro informiral. Potem mi je rekel, da “z mano ni lahko govoriti”. Ni mi lahko zanje? V nekem trenutku sem se odločila, da to agonijo končam z organom reda in očitno novega srbskega moralnega reda, torej t.i. informativni pogovor z nezaželenim elementom. Policist mi je rekel, da simpatizira z Milanovićem. Rekla sem mu, da sem vesela, ne pa njihov predsednik.
No, ja, ljubim Srbijo. Rada imam Srbijo, kjer 100 tisoč Srbov protestira za zaščito okolja in za ohranitev svoje države. In tisti, ki je trenutno na čelu Srbije, ne bo z ustrahovanjem odvračal pozornosti od težav, s katerimi se srečujejo Srbi v Srbiji.
Uslužbencu pregona sem poskušala razložiti, da je njihov vodja, za katerega mi je rekel, da je bil izvoljen na volitvah, za Srbe največji “ustaša”. Iz države je pregnal sto tisoč Srbov, ki so bežali pred njegovo politiko in gospodarstvom. Preostanek, ki ga hrani v državi in zdaj grozi z zastrupitvijo z litijem, si je podredil preko medijev, ki jih drži v pesti bolj zavzeto in močneje kot sam Putin, ki je eden njegovih največjih vzornikov.
Ko so me začeli spraševati, kaj si mislim o posiljenih ženskah in o tem, da so bili Srbi izgnani iz Hrvaške – sem rekla, da je vsaka žrtev težka, ampak da prekinjam to predstavo in da ne bom več odgovarjala na njihova vprašanja, da naj mi vrnejo dokumente, ker name ne bodo izvajali pritiska, ker nisem oseba primerna za ustrahovanje in da bodo jutri o vsem tem brali v vseh medijih. Rekla sem tudi, da ne bom nikoli več prišla v Srbijo, dokler bo na čelu tisti, ki ga dobro poznate. Policist me je večkrat rotil, naj tega ne počnem, razložil mi je, da grem lahko prosto v Srbijo. Rekla sem mu samo, naj pove nadrejenim, da so izpadli neumni, ker bo to imelo samo kontraefekt, jaz pa ne živim od Srbije …
Vprašala sem ga kdo je to naročil, poskušal me je prepričati, da je to normalna redna kontrola. Redna, pravite … Kaj takega se mi še ni zgodilo; niti v Ameriki, niti v Kanadi, niti v Švici, predvsem pa ne v državah regije, ker me imajo vsi za svojo.
Večkrat sem jim poskušala pojasniti, da ima vsak pravico do svojega mnenja, da je bil verbalni delikt odpravljen z odpravo komunizma. In da se mi vsi smilijo, da jih imam rada, da so Srbi pošteni in dobri ljudje, a da je njihova vlada grozna in da nikoli nisem rekla, da so Srbi genocidni, ampak da so to Vučićeve medijske izmišljotine, kot leta si izmišljujejo laži o vseh, ki nasprotujejo režimu.
In na koncu sem jim zapela Balaševićevo pesem.